Kulturno društvo PoBeRe, zdaj Nit, se je - po smrti člana Vojka Rutarja 2014 - zavezalo, da bo poskrbelo za njegovo pesniško zapuščino. Pred svojim odhodom, se nam je čutil dolžnega predati globlja spoznanja, ki so v zadnjih letih še vedno lila iz njega na papir. Pisanje mu je bilo samozdravljenje, hkrati pa so njegove pesmi lahko spodbuda vsem, da po poti življenja stopamo z dvignjeno glavo, da ne glede na posledice delujemo etično – tako kot je prav, da poskušamo biti dobri do sebe in do drugih.
Prvo knjižico kratkih pesmi Kaplje krvi in solz smo izdali pred tremi leti, na prelomu
2024/2025 pa mnogo obsežnejšo zbirko Zadnje pesmi. Gradivo zanjo nam je z naklonjenostjo predala Vojkova hčerka Nika Humar. Gre za pesmi, ki jih je že sam Vojko postavil v wordova dokumenta, ki sta bila osnova za dve pesniški zbirki. Prva naj bi imela naslov Zadnje pesmi in druga Nadaljevanje zadnjih. Odločili smo se, da vse izdamo v eni pesniški zbirki. Vrstnega reda pesmi nismo spreminjali, razen na mestih, kjer smo že obstoječim dodali še nekaj pesmi iz drugih (osebnih) virov.
Radi bi se zahvalili Niki Humar, Mateju Rutarju (Vojkovima otrokoma) in Društvu DOR za znaten finančni prispevek, da smo knjigo lahko natisnili in da je sedaj pred nami.
Pesmi v pričujoči zbirki Zadnje pesmi so dolge, izčrpne, polne informacij in močnih podob, so izraz lucidnega in analitičnega razmišljanja z močno izraženo etično noto. Tematika se ponavlja, a je dobila skozi Vojka v vsaki pesmi drugačno podobo. Njegova značilna tema je »tukaj in tam« - tostranstvo in onostranstvo, v vseh možnih aspektih. Dotika se družine, vzgoje, šolskega sistema, religije, razmerja med moškim in žensko, odnosa do živali in rastlin, duše, narave nebes in božanstva. Z veliko čustveno zavzetostjo opisuje in razlaga najrazličnejše človeške zablode in nam ponuja smerokaze (vrednote) za pravo pot. Spremno besedo so napisali: Nika Humar, Valter Valentinuzzi in Marjeta Manfreda.
16. oktobra 2025 smo bili v knjižnici Cirila Kosmača Tolmin z Vojkom - očetom, sosedom,
prijateljem, tovarišem, človekom, ki mu je bilo mar za Tmin, pesnikom... Povezal nas je z domačnostjo in toplo naklonjenostjo, ki jo je vsak izmed nas čutil do njega. Vojko Rutar je umrl 13. septembra 2014. Ampak Vojko še vedno živi, saj živi v nas in svojih pesmih. Zahvaljujemo se Radovanu Lipuščku za avdio foto projekcijo, Valterju Valentinuzziju za osebno predstavitev Vojka - soseda in člana društva DOR in Knjižnici Cirila Kosmača. Vojka kot člana društva in pesnika je predstavila Marjeta Manfreda, njegovo poezijo pa sta brala člana društva Nit, Silva Mlekuž in Borja Bolčina.
Niki Humar in Mateju Rutarju se zahvaljujemo za šopek in radodarnost, hvala seveda tudi vsem, ki ste se še udeležili Vojkovega večera.
Marjeta Manfreda
