V petek, 24. oktobra, je v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu zadišalo po besedi, ki povezuje.
Kulturno društvo Nit - Posočje, Benečija, Rezija je pripravilo že 15. Ladin večer, s katerim je hkrati zaznamovalo petnajsto leto svojega delovanja.
Tako kot vsako leto je ob tej priložnosti izšla nova knjižica pesmi članov in članic društva, ki prihajajo s Tržaškega, Goriškega, Krasa, Vipavske, Idrijskega, Posočja ter Furlanije - Julijske krajine.
Osrednji gost letošnjega večera je bil Ivo Kurinčič, 86-letni pesnik iz Idrskega pri Kobaridu. Svojo zbirko Pesmi in slike spomina je izdal tik pred začetkom epidemije, zato je bila to njegova prva prava predstavitev domačemu občinstvu. 
V času njegovega življenja so se na območju Posočja zamenjale kar štiri države, in vse to - skupaj z izkušnjo obeh svetovnih vojn - prežema njegove pesmi in zgodbe. V njih ohranja podobe doline, ljudi, dela, preprostosti in spoštovanja do narave - vse tisto, kar bi v spominu sicer zbledelo. S toplino, ki ga odlikuje, je občinstvu približal preteklost, ki ni le zgodovina, ampak del nas vseh. Precejšen poudarek je namenil povezovanju Posočja in Benečije skozi zadnjih sto let.
Poezijo je z glasbo čudovito prepletla kantavtorica Špela Videnšek, rojena Celjanka, ki že vrsto let živi v Gorenji Trebuši. Do društva jo je pripeljala prav ljubezen do poezije Simona Gregorčiča, ki jo navdihuje pri uglasbitvah. Na večeru je izvedla nekaj Gregorčičevih pesmi ter tudi svoje avtorske skladbe.
Pod mentorstvom učiteljic Nine Melinc in Nataše Špolad Manfreda so nastopili tudi učenci Osnovne šole Kobarid, ki so pesmim iz nove knjižice s svojimi glasovi dodali mladost, svežino in pogum: Žiga Lapajne, Tinkara Guna, Žan Sivec, Timotej Terlikar, Nal Marcola, Ula Kravanja, Zoja Volarič, Ermin Hrast Lipušček, Anže Volk, Beno Matelič, Patrik Zabreščak, Tien Kenda, Ela Mašera, Sofia Vranješ. 
Del njihovega nastopa je bil posvečen poeziji palestinskih avtorjev. Prevajalka Katja Zakrajšek, s katero se je povezala predsednica društva Marjeta Manfreda, verjame, da prevajanje ni le prenos besed, temveč dejanje sočutja in solidarnosti, in da poezija razbija meje, ki jih ustvarjajo politika in nasilje. Glasovi, ki so ujeli resnico svojega časa, so tako dosegli tudi nas, da jih slišimo, začutimo in prepoznamo.
Kulturno društvo Nit izhaja iz prepričanja, da meje obstajajo le na papirju, ne pa v srcih. Še poseben dokaz za to so člani in članice, ki pišejo v narečju, saj so njihove domače besede skoraj enake - ne glede na državno mejo, ki poteka preko skupnega prostora.
Ko se je program iztekel, je domača beseda ob prigrizku in pijači še nekaj časa pletla pogovore med obiskovalci in nastopajočimi.
Ko se besede dotaknejo src, ni več pomembno, kdo govori v narečju in kdo v knjižni slovenščini - vse postane en sam jezik ljubezni.
Silva Mlekuž
