Kulturno društvo Nit – Posočje, Benečija, Rezija
(nekdaj Kulturno društvo PoBeRe)
Kulturno društvo Nit – Posočje, Benečija, Rezija, je društvo za zbliževanje in medgeneracijsko sodelovanje, čezmejno in medobčinsko povezovanje ter delovanje na področju kulture ter duhovne, psihološke in socialne dobrobiti človeka.
Smo prvo primorsko kulturno društvo, katerega članice in člani smo tako iz Slovenije kot iz zamejstva. V društvu smo ustvarjalci iz Posočja in Benečije, vrata pa so vseskozi odprta tudi sodelovanju z Rezijo. Tu smo za vsakogar, ki išče pogum, da bi svoja dela podelil s širšo množico, potrebuje motivacijo za ustvarjanje in si želi druženja s podobno mislečimi ljudi. Sodelujemo z drugimi podobnimi društvi in institucijami, kot so: Literarno društvo Ris iz Idrije, MKUD iz Kobarida, Institut za slovensko kulturo iz Špetra Slovenov, KD Rečan, Culturaglobale iz Krmina, ZKD Tolmin in drugi.
V letih delovanja smo v ta prostor, poleg mnogih prireditev, že tradicionalno postavili dva glasbeno poetična dogodka, Prestopimo z Gregorčičem pomladni prag in Ladin večer. Prvega na svetovni dan poezije in pomladi, drugega pa v jesenski čas, ko nam ljubezen vsem še posebej dobro dene. Večer smo poimenovali po staroslovanski boginji ljubezni Ladi in ga posvetili ljubezenski poeziji.
V letu 2013 so se naše likovno nadarjene članice in člani, znotraj društva tesneje in dejavneje povezali v skupino LUNA, ki poleg svojih delavnic in razstav lepo in prijetno obarva tudi naše literarne dogodke.
Društvo je bilo kot Kulturno društvo PoBeRe – Posočje, Benečija, Rezija ustanovljeno na Livku, 17. aprila 2010. Od junija 2015 deluje pod imenom Kulturno društvo Nit – Posočje, Benečija, Rezija.
Odlomek iz prispevka Nismo na koncu, smo v popku sveta:
»Kakšna čudna žival pa je to?« naju je z Zlatkom Smrekarjem, prvim predsednikom društva, pred dvema letoma nejevoljno vprašala naša tedaj šele bodoča, tukaj neimenovana, članica. »Ta čudna žival« oz. PoBeRe je ime in kratica za Posočje, Benečijo in Rezijo in označuje društvo kulturnih ustvarjalcev in poustvarjalcev iz omenjenih pokrajin, ki pa je odprto tudi za ljudi od drugod. Kdo ve, kje se je vse skupaj začelo in kdaj. Zagotovo se je del tega zgodilo 28. februarja 2009, za mizo v baru Cinca Marinca v Kobaridu, za katero smo se po prireditvi Beneški kulturni dnevi usedli: Jožica in Ivan s Kambreškega, Zlatko Smrekar z Livških Raven in jaz, ki nekako nisem prav točno vedela, kaj počnem med njimi. Bili so stara klapa, jaz pa - kot nekakšen prosti radikal. Tam sem bila bolj zaradi svojih ljubiteljskih DNK raziskav Slovencev in Slovenk doma in po svetu kot zaradi česa drugega. Vsaj kazalo je tako. Da sem tam še zaradi česa drugega, mi je postalo jasno že čez kakšno uro, ko sva z Zlatkom za mizo ostala sama. Omenila sem mu željo, da bi pred Gregorčičevim spomenikom na prvi pomladni in svetovni dan poezije brali pesmi, tako kot smo jih deset let nazaj brali popopojevci (poetično gibanje Poezija po pošti, za katerega sta zaslužna predvsem pesnika Boštjan Leskovšek in Mitja Balantič) v parku Tivoli in smo jih in jih še literati iz vse Slovenije v KUD-u France Prešeren v Ljubljani. Presenetil me je z izjavo, da tudi on razmišlja o podobnih rečeh in nenadoma je kmalu zatem zagreto in odločno vzkliknil: »Dejva to napraut!« In sva.
Poskrbel je za tehniko in formalno pravne zadeve, jaz za obveščanje. Na dan D sem nabrala pomladno cvetje, ki ga je pred začetkom branja dekle ob podpori svojega fanta položilo »Gregorčiču« v roke. Ksenija Zmagaj, v prvem stavku tega prispevka še neimenovana pesnica, pa je dala dogodku, ki je postal tradicionalen, ime: Prestopimo z Gregorčičem pomladni prag. Zlatkovi prijatelji in znanci, glasbeniki iz Benečije in Livka so nam nudili glasbeno spremljavo, medtem ko nas je Katja Roš do konca živahno vodila skozi pesmi in izreke o pesnjenju in pesnikih. Mrzel veter je pihal, a bili smo tam, polni žara, ki nas je grel od znotraj, skoraj dvajset literatov vseh starosti: od zgodnjih najstniških let tja do poznih sedemdesetih, iz vsepovsod: od Benečije in Loga pod Mangartom v Posočju do Podbrda v Baški grapi. Mnogi smo se videli prvič. Na koncu prireditve mi je Zlatko stisnil v roke listek, na katerem je pisalo: ALEA IACTA EST (kocka je padla).
M. Manfreda, (Primorska srečanja, 2012)