Z veseljem in hvaležnostjo smo se odzvali vabilu Adrijana Rustje, našega novega člana in se v zatonu poletja, 18. septembra 2025, odpravili na Kras. Prijetno razpoložene nas je Adrijan popeljal najprej na Štanjelski grad, kjer smo si v muzeju ogledali interaktivno razstavo kraške kulture, naravnega bogastva in v komori občutili moč burje. Z zanimanjem smo si ogledali tudi Muzej slovenskega jezika in kulture, ki so ga otvorili pred natanko tremi meseci, in ki ponuja pregled razvoja zgodovine slovenskega jezika, zvrsti, njegovih posebnosti in značilnosti, kar v razstavnih sobanah lahko vidimo, slišimo, otipamo… Koncept muzeja je zasnoval Zavod Škrateljc, strokovno pa je za postavitev skrbel Inštitut Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri projektu so sodelovale vodilne inštitucije na področju jezika in knjige: Slovenski šolski muzej, NUK ter drugi. Po krajšem sprehodu in ogledu Ferrarijevega vrta, 
ki ga je med obema vojnama zasnoval arhitekt Maks Fabiani, smo posedli za veliko mizo pri Adrijanu in se prepustili dobrotam in klepetu.
Iz štanjelskega kantona (Adrijanovi utrinki):
Tudi meni je bilo lepo, ko sem videl, da prihajate z vseh koncev.
Zgodba se začne z nekaj logističnimi težavami. S hčerko sva bila zmenjena ob štirih, pa je prišla v hišo par minut pred nami, ker so bili zamaški na cesti in je morala čakati, tako, da je prišla v hišo nekako kot mi in potem je bilo treba malo pohiteti, da se miza pripravi, kar smo s skupnimi močmi hitro rešili. Druga stvar je bila pa v tem, da sem nameraval mizo postaviti 
pod lipo, da bi imeli več prostora, če bi kakšnega prijelo za ples, kar bi bilo pri takih fajn pupah za pričakovati, ampak da bi bilo to res dobro, sem se spomnil šele, ko sem videl, da ste malo stisnjeni okoli šterne.
Druženje se je prijetno razvijalo, ko se mi je v nekem trenutku zazdelo, kot da malo zamira. In takrat je Neva vstala, prišla okoli štirne k meni, me malo boksnila in rekla:
»Ma, Adrijan, mi smo literarno društvo, ne, ma kaj ne bomo nič recitirali?«
Oštja, kar zbudil se sem in s pogledom začel iskati »žrtev«. Alenčica je stala ob stopnicah in nas lepo gledala.
»Dej, Alenka, dej zapoj eno«, sem ji rekel, ker sem jo slišal v Mašeri lepo peti. Ma je bila nekam neodločna:
»Dej, dej.«
»No, pa bom zapela eno, ki me jo je naučila moja mama«, je izustila, ko je videla, da se ne dam, in je zapela kot slavček. Aladinov duh je skočil iz steklenice. Dolga lepa pesem in ne bodi ga treba jo je proti koncu zmotilo zvonjenje iz vaške cerkve, tako, da bi najraje zagrabil en štrmac, skočil do cerkve in ga zabil med zvonove, da bi utihnili 🙂
Za tem je izza miza vstal David, da bi recitiral pesem, pa se je vmes spomnil, da bi lahko prebral ženino pravljico o flikici, ki je zaflikala vse po spisku in nam jo z občutkom prebral. Nadaljevala je Neva, ki je s čistim glasom v dialektu že malo v temi recitirala ob Davidu, ki ji je svetil s telefonom, da je lahko videla črke.
Ker me je Nevina boksa kar lepo držala pokonci, sem se spravil še na Borjo, da kaj zaigra in
zapoje, pa ni pokazal navdušenja. Da ni ta pravega glasu, da je prehlajen že štirinajst dni. »Ma kašnih štirinajst dni!« je vskočila Barbara, »že tri mesece te martra!«
Pri štirni sem imel kitaro, ki je ne znam niti držati, kaj šele igrati, pa mi je en član namignil proti Karmen (ne bom izdal kdo) in trenutek za tem jo je že imela v roki, zabrenkala in z nežnim glasom zapela. In smo pritegnili, v začetku bolj sramežljivo, ker nismo znali besedila do konca. Borji je požirek terana pomagal, da je premagal prehlad in je dobil ta pravi glas, in mi smo pritegnili zraven, edino naša Marjeta ni mogla, ker ji je Tomaž pihal na dušo. Ful zanimivo vse skupaj. Nekako mi je prišla v misli pesem Che Sarra, lepa pesem slepega pesnika in pevca Jose Felicijana in sem se spomnil še pokojnih prijateljev, s katerimi smo jo peli in bili srečni brez razloga in se imeli radi, ko smo skupaj dihali mladost. Pa smo za finiš zapeli še to prisrčno pesem, ki jo je Jose pel tako, da ko si jo poslušal, so ti še dva dni stale kocine pokonci.
In po tej pesmi smo se odpravili domov.
In kdaj pa kdaj ugotoviš, da je fajn, ko pride tak dan, da grejo stvari po svoje in se razvijejo prav lepi trenutki, ki jih zlahka ne pozabiš.
In moja nona Viktorija je imela navado reči, ko se je poslavljala od dobrih obiskov:
»Ma kašni fajn ljudje ste, ma pridte še...«
