Letošnje leto je vsem prineslo veliko negotovosti in nepričakovanega. Ko se je društvo v začetku marca sestalo in pripravilo načrt dela za leto 2020, nihče od nas ni pričakoval, da se bo javno življenje še istega meseca zaustavilo.
K sreči smo v društvu predvsem literati, ki tako ali tako ustvarjamo, ko smo sami, in lahko svoja dela predamo tudi le na papirju, v knjigi, brez javnih srečanj in nastopov. Tako smo pripravili in izdali novo knjižico pravljic in zgodb, ki smo jo poimenovali Prav'ce pod Krnom.
Poletje pa nas je spet odprlo in z veseljem smo pravljice lahko predstavili našim bralcem, poslušalcem tudi v živo. Najprej smo se srečali z otroci Male hiše iz Tolmina. Na pobudo Rdečega Križa Tolmin in omenjenega zavoda smo 23. julija na tolminskem Sotočju pripravili pravljično popoldne.
Naša članica, ki že dolgo živi v Medvodah je o tem napisala:
»… Peljali smo se do Sotočja. Lepa narava, čudovito kopališče. Raj na Zemlji. Udeleženci, pisci pravljic, smo se zbrali. Nekatere sem poznala, druge ne, vendar so bili zame vsi stari znanci. Z veseljem smo si ogledovali knjižice Prav'ce pod Krnom, poiskali svoje in se v mislih pripravljali na pripovedovanje ali branje. Tokrat na prav poseben način. Na prostem, sredi prelepe narave. Med nami je bila ponovno Silva, ki je program povezovala. 
Prihajali so otroci iz bližnjih krajev, vključeni v kolonijo. Otroci iz MALE HIŠE. Vsak je imel s seboj odejo, ki jo je položil na tla in se udobno namestil. Potem so se pričakujoče oči zazrle v nas. Njihova sproščenost je dodala svoje naši, zato smo pripovedovali neobremenjeno in po potrebi kaj spremenili, prilagodili njihovi starosti. Šteli so od 6 do 10 let. Z njimi smo hitro našli stik, sploh smo bili povezana družba. Nas je povezala narava? Opazovala sem te simpatične mlade in z energijo napolnjene otroke. Zdi se mi, da mi bo njihov polkrog okoli nas ostal za vedno v spominu.
Ob slovesu so nam podarili drobne, za nas dragocene spominčke. Izdelali so jih v delavnici, ko so se pripravljali na srečanje. Potem so zdrveli proti z belim prodom posuti plaži in se verjetno prav kmalu osvežili v smaragdni reki Soči, ki je kazala svojo najlepšo podobo.«
Irena Cigale
.
Za pravljične večere pogosto izbiramo odmaknjene vasi in zaselke Kobariške in Tolminske, kjer čas teče počasneje, je življenje mirnejše in se v njih še zlahka čuti čarovnijo. Pravljična bitja se pač bolje počutijo v takšnih, samotnejših pokrajinah in stanjih.
Čez dober mesec dni, 23. avgusta, smo se zapeljali v gorsko vasico Krn. Tam smo v sodelovanju s prijazno Lidijo Manfreda in njeno družino, na dvorišču njihove domačije, Pr' Uranu, brali, pripovedovali drugič. Z nami je bil tudi Simon Šturm, izvrsten harmonikar, ki se je dobro desetletje uril pri glasbenem mojstru, Slavku Avseniku.
Večer smo zaključili veselo, na planini Kuhinja.
KD Nit
