Tokratni večer poezije in glasbe se je odvil 18. 9. 2025, v čudoviti kamrici Muzeja Vrha Matajurja v Mašerah - Souodnja. Sodelovali smo člani KD Niti in KD Rečan Aldo Klodič, za glasbo je poskrbel Matika Duet. Breme organizacije dogodka je padlo na Luisina in Margheritina pleča.
Prispeli smo nekaj minut pred osemnajsto uro. Zaslepljena od lepote kraja in razgleda sem si
želela videti vse te lepote in še več. Zazdelo se mi je, da sem se znašla v najlepšem kraju na svetu in še vedno mislim, da mi je bilo tistega četrtka dano videti enega najlepših kotičkov naše Gee.
Ogled muzeja je vodila Luisa. V prvem prostoru smo si ogledali pohištvo, posodo, nekaj oblek in fotografij. Zanimive so mi bile doma izdelane copate (narečnega imena zanje si nisem zapomnila) tudi zato, ker je podobne izdelovala moja mama.
V spodnjem prostoru smo videli razna orodja in pripomočke, 
s katerimi so si domačini lajšali delo. Ko smo vstopili v velbano klet, ki je v drugi stavbi, sem začutila neko posebno energijo, morda bi jo lahko primerjala s tisto, ki jo začutimo v nekaterih sakralnih prostorih. Za kaj se je klet uporabljala, ostaja uganka. Včasih se o tem ni smelo govoriti, potem so tisti, ki so vedeli, pomrli.
Nad kletjo je še en muzejski prostor. Na steno obešene brinčlje so me spet ponesle
v zgodnje otroštvo, v spomine na steljo, ki je suha šelestela najlepšo glasbo, ki jo je kdaj slišalo moje uho. Tu sem izvedela nekaj podrobnosti o življenju monsinjorja Ivana Trinka. Kje je že čas, ko nam je mama ob petrolejki brala njegove zgodbe Naši paglavci.
V kamrici kjer se je odvijal naš večer, smo si ogledali pustne maske. Mene so veliko bolj pritegnili cvetlični venčki, spet nekaj podobnega našim. Pred desetletji sem jih tudi sama pletla na predvečer svetega Jvana in jih vsa ponosna obešala na vhodna vrata.
Sam dogodek Podajmo si roke je bil lep, še lepši zaradi odlične glasbe.
Spet smo se spustili nadstropje nižje, kjer smo sproščeno poklepetali ob okusnem prigrizku. Kulinarična zvezda je bila Luisina župa - mineštra iz stročnic in ječmena.
Upam, da mi bo še kdaj dano obiskati te kraje in čudovite ljudi, ki tam živijo. Tudi Matajur bi rada osvojila.
Ivanka Kostantino
