V otroštvu je bila ena mojih najljubših tv oddaj Zverinice iz Rezije. Uvodni napev znam še danes: Bogate so le-te/pravljice iz Rezije/nas marsikaj uče/pravljice iz Rezije/prav takšne kot ljudje/zrcalo nam drže...Vtisnile so se mi v spomin in od zdavnaj sem želel Rezijo obiskati. S kulturnim društvom Nit se mi je želja uresničila. Tam smo gostovali v soboto, 29. julija. Prisrčni domačini iz vasi Solbica so nam razkazali Muzej brusačev in Muzej rezijanskih ljudi. Vmes smo izvedeli tudi za njihove tegobe. Leta 1950 je Rezija štela blizu 3500 prebivalcev, danes jih ima le še slabih 1000. Italijanska oblast je njihovo šolsko stavbo, na primer, po potresu leta 1976 ocenila za neprimerno in dodala, da se je za premalo šolarjev itak ne splača obnoviti. Niso se vdali. Na lastno pest so se odločili zgraditi novo. Za ohranitev rezijanskega in slovenskega jezika. Res, prave zverinice iz Rezije!
Tomaž Kosmač
V soboto 29. julija je bilo naše literarno društvo Nit, v okviru projekta Podajmo si roke, na gostovanju na Stolbici v Reziji. Hvala Luigia Negro, Sandro Quaglia, Gijulio in Cezarina, mladi muzikanti in vsi, ki ste se trudili, da nam je bilo lepo!
Člani iz Opčin, Ajdovščine in Nove Gorice smo šli s kombijem po italijanski strani. Vzdušje med vožnjo je bilo prijetno. Klepetali smo o tem in onem, obujali spomine. Tako, da sta dve uri, še prehitro minili.
Že na parkirnem prostoru pred Muzejem brusačev, so se nam je pridružili Borja in njegova mlada družinica. V vaški ošteriji smo se najprej osvežili s sokom, tisti potrebni močnejšega poživila, pa s kavo. Razveselili smo se srečanja z našo nekdanjo članico Marino. Pridružila sta se nam še slikarka Stanka in njen mož. Skupaj smo odšli v Muzej rezijanskih ljudi.
Tam nas je pričakal Sandro Quaglia, ki se mu je čez nekaj minut pridružila še Luigia Negro. Povedala nam je, da se je slišala z Marjeto, predsednico našega društva, na poti z Bovške strani je imela nekaj težav z avtom. Vendar se je vse srečno končalo in prihaja.
Luigia je opravičila Silvano Paletti, ki je bolna.
Potem nas je popeljala po vasi, nas opozorila na spomenik brusačem in povedala nekaj zgodb, ki so si jih skozi stoletja pripovedovali vaščani. Zgodbe so predvsem svarile pred hudobijo, saj ji navadno sledi kazen v obliki nesreče, v prvi pripovedi, požar, ki je zajel velik del vasi. Pravila nam je tudi o divjih ženah (žal se njihovega narečnega poimenovanja ne spomnim) in divjakih. Ta bitja niso bila hudobna, prej iznajdljiva.
Omenila nam je tudi arheološke najdbe nad vasjo. Vaščani so verjeli, da gre za ostanke prvih Slovenskih prebivalcev, vendar so preiskave pokazale, da gre za romanizirano Keltsko ljudstvo.
Pred Jurijevo hišo nas je ustavil lastnik gospod Giulijo in nas povabil na prigrizek. Skupaj z ženo Cezarino sta nas lepo pogostila in se z nami prijazno pomenkovala.
Dobro podprti smo nadaljevali pot v Muzej brusačev. Tam smo si ogledali naprave, od tistih najstarejših, ki so jih moški nosili na hrbtih, do „modernejših“ na kolesih, kjer se tudi brusi vrtijo na nožni pogon. Razstavljenih je nekaj dokumentov in veliko slikovnega gradiva, ki dobremu opazovalcu marsikaj pove. Mene so spomnile na mamine pripovedi o Rezijanih, ki so pozimi obiskovali našo vas. Bili so pridni in skromni, brusili so nože, škarje, flikali lonce in popravljali dežnike. Računali so malo. Veseli so bili, če so lahko prespali na seniku. Če jih je gospodinja povabila, naj prisedejo k večerji, ki je bila v naših krajih vedno polenta, so ji bili neizmerno hvaležni.
Potem smo si ogledali še Muzej rezijanskih ljudi, ta priča o izkopavanjih nad vasjo. V njem je tudi nekaj izkopanih predmetov, tam smo veliko izvedeli tudi o rezijanskem narečju.
Naš nastop se je začel ob dvajsetih. Ker je bil napovedan dež smo se odločili za dvoranico. Dogodek je vodil Goran. Najprej so nam trije mladi fantje zaigrali nekaj narodne glasbe. Nato je vsak izmed nas je nekaj prebral, recitiral ali zapel. Celo slikarka Stanka je zraven opisa svojega dela, prebrala dve pesmi, ki sta govorili o revščini v nekem drugem kraju, njeni Baški grapi, ker so bile razmere zelo podobne kot Rezijanski dolini.
Večer smo zaključili v vaški gostilni, privoščili smo si friko, poklepetali in z zanimanjem opazovali ples domačinov. Najbolj pogumni so se jim celo pridružili.
Domov sem se vrnila polna lepih vtisov in željo: Še kdaj na svidenje!
Ivanka Kostantino
