Večer poezije, vina, pesmi in plesa v Cerknem

Novembra smo članice in člani našega društva prejeli prijazno povabilo Literarnega društva Ris iz Idrije k branju poezije na srečanju z belokranjskimi kolegi iz Adlešičev. Z Rokom Albojem sva se z veseljem odzvala in na dogodek povabila še Ksenijo Zmagaj, našo nekdanjo članico, ki že tri leta živi v Cerknem. Bilo je ganljivo poslušati pesmi, ki smo jih poslušali kot otroci, belokranjske ljudske pesmi in igranje na tamburice, se prepuščati gibanju teles v belih oblačilih narodne noše, mehkemu in nenehno valujočemu v prostranstvih Bele Krajine. Čarobno arhaično. Hvala.

Marjeta

Prispevek Milene Miklavčič, članice RIS:

Nazdravimo poeziji, nazdravimo ljubezni

Člani Literarnega društva RIS iz Idrije smo v soboto, 26. novembra, v hotelu Cerkno organizirali prav poseben kulturni dogodek. Naslovili smo ga Večer poezije, vina, pesmi in plesa.
V goste smo povabili KUD Božo Račič iz Adlešičev, njihove pevce, plesalce in rokodelce. Prišli so tudi vinar Anton Vinopivec - Dolc, Bernarda Kump ter predstavniki Krajinskega parka Kolpa skupaj s svojo šefico Tončko Jankovič.
Že v prvem trenutku, ko smo se rokovali, smo lahko začutili, da so s seboj pripeljali poln avtobus dobre volje, smeha, pesmi in neizčrpen vir energije. Skoraj dve uri so nas potem razveseljevali s svojim bogatim kulturno-etnološko obarvanim programom.
Pesnikom iz RIS-a so se pridružili prijatelji iz Kulturnega društva Tolmin. Družno smo kulturnemu programu dodali prgišče izpovedne poezije. Brali so: Ksenija Zmagaj, Vladimir Kržišnik, Ivana Gantar, Dare Likar, Ana Balantič, s svojima nastopoma sta nas počastila celo člana kobariškega KUD NIT Marjeta Manfreda in Rok Alboje.
Večer, ki ga je organizirala in tudi vodila Milena Miklavčič, smo potem zaključili v prijetnem kramljanju ob kozarčku rujnega ''belokranjca'', ki ga je pridelal vinar Anton Vinopivec – Dolc.
Dogodek, ki je na Cerkljanskem prvič združil pesnike in dve zelo različni pokrajini Cerkljansko in Belo krajino, bi lahko bil še veliko lepši in pestrejši, če ne bi bili stoli za obiskovalce – tako kot se zadnje čase pogosto dogaja – prazni.
Zakaj je tako malodane po vsej Sloveniji pa tudi na Idrijskem, oziroma na Cerkljanskem, ne vemo. Morda bo kakšno bolj poglobljeno raziskavo o tej pereči težavi naredil kdo od tukajšnjih psihologov, sociologov ali psihiatrov. Razlogi o tem, zakaj domačini raje sedijo doma, kot da bi obiskali takšno, nadvse zanimivo prireditev, bi – konec koncev – zanimali tudi nas. Če ne zaradi drugega, zato da bi vedeli, ali je tovrstne dogodke sploh še smiselno organizirati.