Domovina je jezik in narečje.
Ivan Cankar
Članice Čezmejnega kulturnega društva Nit iz Benečije pišejo od vedno v svojem narečju. Društvo ga ohranja z živo besedo na literarnih nastopih, s pisano v zvezku poezije Ladin večer, ki ga izdaja enkrat letno. Benečanke so s svojim narečjem tako navdušile članico iz Posočja, Silvo Mlekuž, da se je tudi sama odločila pisati pesmi v svojem, drežniškem, narečju. In odkar sta z nami še pesnici s Tržaškega, se je ustvarjanje v narečju po obsegu približalo (ali celo dohitelo) ustvarjanju v knjižnem jeziku.
Slovenska narečja se združujejo v sedem narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko. Znotraj njih smo po raznolikosti – glede na velikost ozemlja – v samem svetovnem vrhu. Knjižni jezik nas združuje na nivoju države, v narečju pa intimno pripadamo svoji skupnosti in se povezujemo s svojimi predniki. In čeprav ima vsaka vas svoj glas in se znotraj celotnega slovenskega prostora najbolje razumemo v knjižni slovenščini, so si marsikatere besede znotraj lokalnih govorov veliko bolj podobne med seboj, kot so si s knjižno različico. Recimo, netopir: špčmš, poutečpoumeš, pou t'č 'n pou m'š, špičamiš, puticpimiš, putičpimiš, putiče pu miše, pu miš pu tǝč.
Navdih za ta narečni slovarček je prišel s strani urednice, povod pa je bil narečni večer poezije v Idriji, h kateremu je Kulturno društvo Nit privabilo Literarno skupino RIS iz Idrije in posameznike s Tolminske. V njemu je skoraj dvesto besed v knjižnem jeziku in šestih narečnih različicah oz. njihovih lokalnih oblikah: pa tminska, pa idǝrsku, po drejžnško, po nediško, po banovsko, po pruško. Besede v tolminskem narečju sta prispevala Nataša Gorjan in društvo Dor, ki jih je decembra lani objavilo v svojem glasilu Dorovci sporočajo, drežniškem Silva Mlekuž, idrijskem Boža Vencelj, nediškem Marina Cernetig, banovskem Neva Hussu in pruškem Alenka Petaros. Zadnja dva govora sta s tržaškega dela Krasa.
Marjeta Manfreda
