V tolminskem baru Paradiso smo se po svetovnem dnevu poezije ponovno srečali ob
poeziji, glasbi in prijateljstvu, ki ne pozna meja. Glasbeno literarna matineja Podajmo si roke je povezala slovenske in hrvaške ustvarjalce ter obiskovalcem podarila prijetno dopoldne, prežeto z lepo besedo, glasbo in toplino medsebojnih srečanj.
Tokrat smo medse povabili pesnika iz Varaždina, Ljubico Ribić in Milana Novaka, z Reke pa sta k nam prišla Valerio Orlić in Mihael Arčon. Za glasbeno spremljavo je poskrbel naš član Borja Bolčina, ki je s svojo glasbo lepo dopolnil pesniško besedo.
Naša prva gosta, Ljubica Ribič in Milan Novak, sta življenjska sopotnika, ki lepo dokazujeta, da se Slovenija in Hrvaška ne srečujeta le na zemljevidu, temveč tudi v srcu. Še posebej nas je ganila Ljubica, ki se kljub poškodovani nogi v mavcu ni odpovedala srečanju in je prišla med nas. Za svojo srčnost in predanost poeziji je požela velik in iskren aplavz.
Poezija Ljubice Ribić je prepoznavna po občutljivem poslušanju tišine, ki jo pesnica pretvarja v besede z izjemno izrazno močjo. Njeni verzi so nežni, a hkrati globoki, polni občutij in drobnih spoznanj, ki se dotaknejo človekove notranjosti.
Milan Novak v svoji poeziji raziskuje bivanje, naravo in notranji svet človeka. Njegovi verzi
se pogosto dotikajo dvojnosti življenja, hrepenenja in iskanja ravnovesja med človekom in svetom, ki ga obdaja.
Posebno doživetje je bilo njuno skupno branje. Svoje pesmi sta prepletala v svojevrsten pesniški dialog, v katerem so se verzi enega dopolnjevali z verzi drugega. Izmenično branje je ustvarilo posebno bližino, občinstvo pa je lahko začutilo povezanost, ki ju druži tako v življenju kot v poeziji. Njuna interpretacija je bila doživeta, iskrena in ganljiva.
Ob koncu nastopa sta naša gosta članom podarila svoji pesniški zbirki. Ta lepa pozornost
je bila še en izraz prijateljstva in povezanosti, ki ju spletajo takšna srečanja, ter dragocen spomin na skupne trenutke ob poeziji.
Sledila sta pesnika z Reke, Valerio Orlić in Mihael Arčon. Tudi njuna pot v Tolmin je bila nekaj posebnega. Avtomobil jima je namreč dvakrat ponagajal, prvič že na poti v Tolmin in drugič ob vrnitvi domov na Reko. Kot kaže si je tudi avto zaželel svoj počitek, a šele potem, ko je pesnika kljub občasnim prekinitvam varno pripeljal domov. Na srečo se je vse dobro izteklo, nepričakovana dogodivščina pa je srečanju dodala še kanček hudomušnosti.
Ko nekoga pripelje pot z morske obale v objem gora, je jasno, da gre za posebno srečanje. In prav takšno, posebno, je bilo tudi njuno gostovanje.
Valerio Orlić je hrvaški književnik in pesnik, ki se je uveljavil kot eden vidnejših
ustvarjalcev tudi v širšem evropskem literarnem prostoru. Je izjemen interpret poezije, ki besede ne le bere, temveč jo živi. Njegov nastop je bil prežet z izrazno močjo, energijo in globokim občutenjem verzov. Besede so v njegovi interpretaciji zaživele pred poslušalci in dobile posebno težo.
Mihael Arčon je hrvaški pesnik in kantavtor, ki poleg poezije ustvarja tudi kratko prozo. Svoja dela pogosto predstavlja z recitacijo in vokalno-glasbeno interpretacijo, tudi ob spremljavi kitare, ter tako povezuje besedo in glasbo v celovito umetniško doživetje.
Tokrat je predstavil pesmi iz svoje najnovejše pesniške zbirke Jezik (sam). Njegov nastop je zaznamovala izjemna izrazna moč. Energija poezije je kipela skozi besede, ki so se z njegovo interpretacijo spreminjale v živo, skoraj otipljivo doživetje.
Oba pesnika sta nas navdušila s svojo neposrednostjo in silovitostjo interpretacije. Še enkrat smo začutili, kako močno lahko poezija nagovori človeka, kadar prihaja iz srca in je podana s tolikšno predanostjo.
Za glasbeni zaključek matineje je poskrbel Borja Bolčina, ki je zaigral svojo avtorsko pesem in tako zaokrožil dopoldne, posvečeno besedi, glasbi in prijateljstvu.
A naše druženje se s koncem matineje še ni zaključilo. Na Mostu na Soči nas je že čakala ladjica, naša članica pa je poskrbela, da nismo ostali lačni, saj nam je priskrbela pice.
Med enourno plovbo po jezeru smo uživali v
lepotah narave, sproščenem klepetu in prijetni družbi. Po dopoldnevu, polnem pesniških besed in močnih občutij, nam je mirna gladina jezera ponudila še drugačno poezijo, tisto, ki jo piše narava sama.
Tako smo naše srečanje zaključili v duhu njegovega naslova Podajmo si roke. S prijateljstvom, odprtimi srci in zavedanjem, da poezija ne pozna meja, temveč gradi mostove med ljudmi.
Karmen Vidmar
