V soboto, 15. 6. 2024, smo bili člani društva Nit povabljeni v park skulptur Bakovci Robina Soaveja na Prosek. Gostovanje sta sestavljala dolg sprehod in branje. Organizatorici dogodka sta bili naši Neva Hussu in Alenka Petaros. Slednja nas je pred nastopom popeljala po kraju in okolici, nam pokazala, kje je našla navdih za katero od svojih pesmi, in nam z griča nad rtom Grljan v bližini zemlje svojih prednikov, ponudila čudovit razgled na Tržaški zaliv in grad Miramar (špansko: pogled na morje).
Ker je bil Robin Soave zadržan v Trstu, sta nas v parku pričakala njegova starša. Mama nam je izrekla dobrodošlico in nam povedala nekaj besed o svojem sinu in njegovem delu. Robin ustvarja predvsem v kamnu in lesu, navdih mu je narava.
Pesmi smo brali: Marjeta Manfreda, Bogdan Troha, Neva Hussu, Alenka Petaros, Ivanka Kostantino, Erika Fornazarič in Borja Bolčina, ki je svojo poezijo tudi glasbeno interpretiral. Vsak s svoje točke v krogu smo ciklično polnili prostor s sebi lastno melodiko, energijo, barvo glasu in vsebino pesmi.
Akademski kipar Zlato Rudolf iz Idrijske Bele je spregovoril o svojem delu in željah za naprej. Navdihuje ga prepletanje, harmonično umeščanje skulptur, od katerih bi lahko nekatere imele tudi bivalno funkcijo, v naravni prostor. Skupaj z društvom Nit snuje skulpturo prijateljstva na grebenu Kolovrata, ki je bilo pogosto prizorišče vojn, v katerih so umirali ljudje različnih ljudstev in narodnosti.
Z nami sta bila še člana društva Tomaž Kosmač in Goran Gorjup. Prvi je poskrbel za tukaj objavljene fotografije, dve je prispevala tudi Erika Fornazarič, drugi je bil nadvse zbran poslušalec.
Po končanem branju smo se zbrali ob prijetnem klepetu okrog obložene mize, na kateri so bile dobrote, ki so nam jih postregli gostitelji. Med njimi je bila tudi slastna »trzinka«.
Dogodek bo ostal v lepem spominu. Hvala vsem, ki so se potrudili in hvala domačinom, da ohranjajo svoj materni jezik.
Ivanka Kostantino in Marjeta Manfreda
O našem druženju tudi Tomaž Kosmač, objavljeno na spletni strani Dodogovor:
Kulturno društvo Nit, ki povezuje literate iz Posočja in slovenskega zamejstva v Italiji, je prejšnji mesec gostovalo na Proseku. Tja smo se odpravili na povabilo Alenke Petaros, tudi članice omenjenega društva. Iz tržaškega kraja izhaja in razkazala nam ga je na privlačen način. Še posebej so me pritegnili kotički, ki ji pomenijo navdih za pesmi. Njeni prezentaciji sem pozorno prisluhnil, kajti ko območja vidim skozi avtorjeve oči, se mi njihova dela približajo. Zapisano potem berem drugače. Proza ali poezija postane barvitejša.
Po dveurni predstavitvi kraja z okoli 1500 prebivalci smo pristali v parku skulptur Robina Soave, kjer je KD Nit pripravilo nastop. V celoti poetičen, le na koncu je kipar Zlato Rudolf orisal svoje ustvarjanje. Pridružil se nam je letos in na Kolovratu želi postaviti skulpturo prijateljstva. Na dotičnem hribovju so nekoč potekali boji, danes naj bi se pletle niti.
Prireditev se je zaključila ob bogato obloženi mizi, potem pa smo Marjeta, Zlato in njegova kiparska sodelavka Silva odšli v center Proseka. Tamkajšnja godba na pihala je praznovala 120 let obstoja. Muzike je bilo bolj malo. Večidel so delili plakete in imeli zahvalne govore, zato sta Zlato in Silva hitro obupala. Z Marjeto sva vztrajala, ker pa so po uri in
tričetrt odigrali komaj šest komadov, govorom pa ni bilo konca, sva odpeketala tudi midva.
Nameravala sva do avta, vendar naju je med hojo po ulici presenetil zvok iz neke dvorane. Vrata so bila odprta in poškilila sva vanjo. V njej je zbor, odet v rdeče majice, prepeval uporne pesmi. V italijanščini. Vstopila sva, obsedela in izkazalo se je, da praznujejo desetletnico delovanja, po zadnji skladbi pa so napovedali slavnostnega gosta - Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Seveda sva mu prisluhnila in potem smo rajali vsi. Slovenci in Italijani. Skupaj. Pozno v noč. In ta ni bila temna.
