Sedmi Ladin večer

Ne pravijo zastonj, da je sedem pravljična številka: tako pisane druščine, kot smo jo na Ladinem večeru imeli letos, še ni bilo.

Ladin večer je doma v dvorani Doma Andreja Manfrede v Kobaridu. Ker pa mora imeti srečen dom tudi dobre sosede, so bili letos z nami šolarji, ki obiskujejo osnovno šolo le par korakov stran. V prvem tednu novembra so bili doma na jesenskih počitnicah, zato smo njim in njihovi mentorici Nini Melinci zrazili še toliko bolj srčno dobrodošlico.
Lansko jesen smo mi sodelovali z njimi, ko so v spodnjem nadstropju Doma predstavili življenje našega pesnika Simona Gregorčiča, ob sto deseti obletnici njegove smrti, letos so pa oni nastopili z nami. Smo pač nit, ki povezuje vse.

Če je kultura kot žoga, ki jo lahko svobodno brcamo po polju, na katerem nam mejniki niso v napoto, je knjižica skupnih pesmi, ki jo izdamo vsako leto, kot vaza, v katero smo položili cvetje, ki smo ga z ljubeznijo nabrali malo po Posočju in malo po Benečiji. Šopek pesmi, zbranih v eni sami knjižici, nam pomaga, da odmislimo ločenost in vse namišljene črte, ki naš skupni prostor varljivo delijo, in ga predstavimo kot celoto. »Edina razlika med beneškim in mojim narečjem je ta, da se beneškega razume,« se je pošalila voditeljica večera Silva Mlekuž.

Na Ladinem večeru sta beneško brali in govorili naši članici Andreina Trusgnach in Marina Cernetig, posoško oz. "slovensko" pa Mila Uršič, Bogdan Troha, Rok Alboje, Karmen Vidmar, Ivanka Kostantino, Ivica Leban in Ivan Lavrenčič.

Marsikdo bi dejal, da je naša stična točka tam, kjer se konča eno ozemlje in začne drugo, vendar mi tega sploh ne vidimo tako. Zemljevid je edina stvar, ki nas ločuje, v fizičnem smislu pa je naš skupni prostor več kot popolna celota. Sedež našega društva je torej center, ne konec. Nahaja se v bivši šoli na Livku, imamo pa res več dogodkov v Nježni hiši na Jevščku kot tam, kjer smo "doma".
Nježna hiša je bogata etnološka zapuščina, ki prikazuje, kakšne so bile hiše nekoč, še v časih pred prvo svetovno vojno. Prekrita s slamnato streho na prvi pogled deluje kot rekonstrukcija hiš na Machu Picchuju, podstrešje pa je kot nalašč za večere pravljic, ki jih tam prirejamo poleti. Vsega tega seveda ne bi bilo brez sodelovanja s KS Livek in njihovo predsednco Katjo Roš.

Zgodba Pepe Nježne je globoko povezana s simboliko Lade kot staroslovanske boginje ljubezni, čeprav o njej do sedaj morda nismo razmišljali na tak način. Pepa je le nekaj mesecev po poroki izgubila moža nekje na fronti prve svetovne vojne v Galiciji, za njim pa je žalovala vse do smrti. Do pozne starosti je živela sama kot da bi vseskozi čakala nanj; skrbela je za hišo ter vse, kar je spadalo zraven.

»Tam za hribi, tam ob gozdu ena hišica stoji,
v njej je lepa mlada deva, sama v žalosti živi.
Je mrtev, živ, nihče ne ve, a zvesta jaz sem mu.
Čakala bom, jokala se, morda pa kdaj le vrne se?!«

To je delček pesmi Vojakova nevesta, katero je Leopold Šekli posvetil prav Pepi Nježni, s katero sta bila na Jevščku skoraj soseda. Poldija smo zadnjič videli lani prav na Ladinem večeru. Takrat se nam še sanjalo ni, da letošnjega ne bo dočakal, a verjamemo, da je bil v duhu z nami.

Letos mineva natanko sto let od "čudeža pri Kobaridu", ko sta avstroogrska in nemška vojska potisnili italijanske sile vse do reke Piave, s čimer so se končali boji v Posočju. Tolminski slikarji so se tega zavedali že poleti, ko so tej tematiki posvetili Atelje pod Krnom in na odprtje razstave povabili tudi nas. Mi pa smo njih, kot se spodobi za nit, povabili na Ladin večer. Tako so bila obiskovalcem na ogled tudi dela Društva likovnih ustvarjalcev iz Tolmina, ki jih je predstavil predsednik Dare Trobec.

Poleg slik tolminskih likovnih ustvarjalcev so bila na ogled seveda tudi dela slikarjev naše likovne skupine Lune, ki jo vodi članica Ina Stergar.

Vsako leto ponavljamo, da samo trenutno nimamo nobenega člana iz Rezije, ampak ta »trenutno« se je že malo preveč zavlekel, da bi lahko sploh še uporabljali to besedo. V začetku jeseni smo se povsem po naključju znašli na večeru slovenske narodne pesmi, kjer so gostovali tolminski ljudski godci Rezjanab Sasiedi in jih kar takoj povabili na naš večer. Na naše veselje so povabilo sprejeli in nam popestrili večer tako z glasbo kot s petjem. Pomembna točka večera je bil pogovor z njimi, saj so nam predstavili njihov čisto sveži cd in razkrili marsikaj, kar nas je zanimalo o njihovi skupini.

Posebno točko sta na večeru imela tudi naša člana Karmen in Rok, ki sta nam iz venčka ljubezenskih pesmi uprizorila pravi pesniški dialog.

O pravi ljubezni je v resnici napisanih le malo pesmi, mi pa ugotavljamo, da to ni nič čudnega. Kako sploh pisati o pravi ljubezni, če pa je le-ta kot duh, o katerem vsi govorijo, videlo ga je pa le malo ljudi. Pa še tistim nihče ne verjame.

O takih in drugačnih ljubeznih so pisali tudi pesniki, ki (še?) niso člani našega društva, kajti mi ne pletemo niti samo znotraj društva, pač pa tudi zunaj. Ko smo jim povedali, da bomo čisto vsakemu objavili vsaj eno pesem, so bili zelo veseli, še bolj pa so bili navdušeni, ko so izvedeli, da bodo njihove pesmi prebrali učenci Patrik, Irina, Neja, Lara, Angelika in Neža.

Tako kot predstava potrebuje gledalce, da zares zaživi, tako tudi pesem potrebuje poslušalce, da jo nekdo resnično začuti. Da v predalu pesem ne more živeti, so dokazali tudi naši člani, ki so se s še ne objavljenimi pesmimi predstavili proti koncu večera.

Za prijeten zaključek je poskrbela pogrnjena miza, obložena z dobrotami, nastalimi pod rokami naših članov in članic. Po čudovitem druženju smo se poslovili vsak s svojim izvodom knjižice pesmi v rokah.

Silva Mlekuž, KD Nit

Ni še komentarjev

Komentar